We can do, so far!

Danes zjutraj smo se punce po jutranjem ritualu odpravile na avtobusno postajo, kamor je avtobus prišel točno kot ponavadi. Najprej je bilo malo ljudi, vendar bližje ko smo bili Meresuu-ju, več je bilo ljudi (nekateri so morali stati). Ko smo prišli v hotel, nam je naša mentorica Kristina pripravila kavo. Ko smo jo popile, nam je dodelila naloge, ki smo jih morale opraviti. Računale smo  količinsko inventuro in inventuro vrednosti prodanih izdelkov na zaposlenega. Po končanem delu smo odšle najprej na kosilo, nato pa še malo v fitnes pokurit kalorije. Po vadbi smo šle do Kristine, ki nam je naročila naj pripravimo konferenčno sobo, saj so imeli napovedan sestanek. Ko smo sobo pripravile smo odšle domov. Tokrat na avtobusu ni bilo zelo veliko ljudi, zato smo lahko vsi normalno sedeli. Ko smo prišle sta nam fanta že pripravila kosilo. Po kosilu sta se strojnika odpravila v službo, saj delata popoldan. tam sta izdelovala bate za ušesa in vijake (kot vedno). Po njihovem prihodu smo se še m

Jutranje dejavnosti (punce vstajajo precej pred nama, saj midva delava precej pozno in tako zjutraj malo "potegneva"). Tokrat sva jim rekla naj naju zbudijo, preden bodo odšle v službo. Z nekaj truda jim je le uspelo, da sva se zbudila vendar sva se soglasno odločila, da je bilo zgodnje vstajanje slaba ideja in tako zaspala še za nekaj časa. Punce so v tem času že prišle v službo in tam pridno delale. Ko sva se le odločila, da bo jutranjega počitka dovolj sva na hitro vzela kopalke in brisače, se usedla na avtobus in odšla kam drugam kot do hotela, kjer delajo punce. Malo sva pogledala kaj in kako delajo nato pa so nama pokazale pot do bazenov in savn. Tam sva se sproščala do poznih popoldanskih ur tako, da sva bila že kar malo na trnih, da ne bova zamudila v službo. Na srečo se je vse dobro izšlo. Ko sva se vrnila (tokrat brez svetlobnih in zvočnih učinkov ognjemeta) pa naju je na mizi čakala goveja juha. HVALA PUNCE. Moje in Gregorjevo delovno mesto Tradicional

Danes smo za razliko od prejšnjega tedna vstali malce kasneje. Dekleta smo se na delo kot vsak dan odpravile z avtobusom, ki je kot ponavadi prispel "točno". Zaradi velike gneče smo na avtobusu stale. V hotel smo prispele ob enajstih. Na recepciji nas je že čakala Heidi, ki nas je takoj zaposlila z odjavami in prijavami gostov hotela. Ker je hotel danes pričakoval veliko korejskih gostov, smo zanje že vnaprej določile številke sob in jim naredile kjuče, ostalim gostom pa smo jih delale sproti. Po kosilu nas je čakalo še pospravljanje predalov na recepciji (urejanje letakov in zemljevidov po jezikih, zlaganje plastenk vode in hotelskih copatov...). Ker je na recepciji majhen bar, smo se preizkusile tudi v kuhanju kave. Domov smo se vrnile okrog pete ure, nato pa naredile pozno popoldansko kosilo, saj sta se fanta kmalu zatem odpravila na delo. Kot vsak dan sta delala vijake in bate za ušesa. Ker sta bila dobre volje, sta si delo popestrila s plesom, nam pa ob prihodu domov un

Zbudili smo se že v kar precej sončno "jutro". Ko smo videli kako lep dan je smo, takoj sklenili, da ga je treba izkoristiti v smislu kakšnega izleta oziroma ogleda znamenitosti. Bližnji grad se nam je zdel prava izbira, saj ga je naš Estonski koordinator Karen zelo pohvalil. Povedal nam je tudi, da je z njegovega stolpa v lepem vremenu zelo lep razgled. Z nedeljskim tempom smo se odpravili in najprej odšli na stolp, nato pa še na ogled muzeja. Na grajskem dvorišču potekajo tudi razne predstavitve ročnih obrti (lončarstvo, kovaštvo, šiviljstvo...) katerih izdelke je mogoče tudi kupiti. Po ogledu grada smo odšli na kosilo, kjer so punce kot po navadi naročile preverjene obroke (ocvrt krompir z piščancem), midva z Gregorjem pa sva ponovno eksperimentirala. Naročila sva mesno ploščo za dve osebi. Upam, da si predstavljate kaj pod tem imenom dobiš v Sloveniji, kaj sva dobila midva si oglejte spodaj med fotografijami. Ko smo se najedli in "najedli", pa smo odšli še na kr

"Zgodaj" zjutraj (bližje kosilu kot zajtrku) smo se zbudili, še malo poležali, da smo si spočili in si pripravili "zajtrk". Pogovarjali smo se, kako bi izkoristili dan in padla je odločitev o obisku Baltskega morja. Maruša in midva z Gregorjem smo z avtobusom odšli, Ani in Katji pa se ni ljubilo iti. Ko smo prišli do morja, smo se kot pravi otroci zelo razveselili dolge peščene obale. Ker je bila voda ob obali zelo topla, smo se kar po vodi odpravili do dva kilometra oddaljenega izliva reke Narve v morje. Tam smo si vzeli nekaj časa za počitek in sklenili, da se vrnemo po drugi poti-čez mesto. Vmes smo se ustavili še za večerjo oziroma za nas na poznem kosilu. Sledilo je vračanje domov in krajši počitek. Izvedeli smo, da je v našem mestecu neka prireditev, ki smo si jo tudi ogledali. Gregor, Maruša, Domen, Baltsko morje Skrbno vzdrževana Estonsko-Ruska meja Gregor pri pranju nog Brodolomca "Nejki k se je nekoč vrjtnu za nejki uporablalu"

Vstajanje, zajtrk, umivanje zob, ... odhod v službo, izdelovanje vijakov iz titana in delov za slušne aparate. Sedaj sva že prava strokovnjaka v pritiskanju treh gumbov zapored in menjavi obdelovanca, zato so naju naučili preverjanja mer z mikroskopom. Delo je zelo natančno in pomembno, saj morajo biti izdelki narejeni v nekaj stotinkah milimetra natančno. Punce so računale delovne ure prejšnjega meseca zaposlenih na recepciji. Po delu so za nekaj časa odšle še v savno in bazen. Fanta pa sva odšla v tradicionalno Rusko restavracijo, kjer nisva jedla nič kaj dosti ruskega. Proti večeru smo odšli na sprehod po mestu ter na pijačo v bližnji bar. Punce so pridno delale "Ruska" hrana Novo delovno mesto punc

Kot vsako jutro smo s težavo vstali, tokrat vsi ob isti uri, saj se je že zgodaj od nas prišla poslovit profesorica, ki na žalost ("solze") odhaja domov. V službi sva strojnika delala podobno kot prejšnje dni. Punce, ki so po končanem delovnem dnevu odšle na plažo pa so pisale evidenco gostov in zlagale darilne kartice za obiskovalce hotela. Midva sva z dela odhajala v strahu pred vratarko, na srečo sva mimo prišla brez striženja brade in le z kazanjem osebnih dokumentov. Popoldne je del skupine, ki ga verjetno ni treba posebej imenovati odšel v šoping. Proti večeru pa smo se odpravili še na ogled mesta, bili smo na potki ob vodi, ki se ji reče promenada. Delovno mesto punc   Nismo pretežki ampak je postelja preslaba Pogled s promenade Fast food po strojniško Še vedno ne vemo kaj smo naročili (okus po česnu in ocvrtem kruhu).

Po težkem vstajanju in jutranjem ritualu sva se z Gregorjem v upanju, da bova imela kaj krajši delovni dan, odpravila v službo. Punce so lahko še malo poležale in se kakšno uro za nama, tudi one odpravile na avtobus. Tokrat se za jutranjo rekreacijo niso odločile. Punce so delale statistiko o deležu obiskovalcev hotela po starosti, midva pa sva delala enako, kot včeraj (vijake in sestavni dele slušnega aparata). Sporočili so nama tudi, da imava krajši delovnik. Pri vhodu/izhodu iz službe morava z Gregorjem mimo varnostnice, ki nama vsakič ko greva mimo, pove kakšno novo pravilo (prvi dan naju je v ruščini ˝nadrla˝, da hodiva skozi napačna vrata iz stavbe in nama pokazala nov "predor" za izhod, drugi dan nama je prav tako v nama zelo razumljivi ruščini sporočila, da z nahrbtniki ne smeva v tovarno, za tretji dan predvidevava, da si bo moral Gregor obriti brado, če bo hotel vstopiti v tovarno). Po službi pa je sledil "lepotni" spanec. Nato pa smo odšli na bowling in p

Zjutraj, sva z Gregorjem imela nekaj težav z vstajanjem, saj je ura dokaj zgodnja, mi pa smo še v časovnem pasu, ki je eno uro naprej od "domačega". Ko sva se le prebudila sva na hitro nekaj pojedla (klobase), se uredila ter peš odpravila v službo. Punce so vstale kakšno uro za nama, se urejale verjetno dalj časa in z avtobusom odšle do svojega delovnega mesta. Kot kaže, so si zaželele nekaj jutranje telovadbe, saj so izstopile tri postaje prehitro. Gospod Igor (šef Gregorja in Domna) naju je odpeljal do prostora s CNC stružnicami. Tam so nama dodelili vsakemu svojega mentorja, ki sta nama pokazala delovanje strojev. Čez kakšne pol ure sva delala samostojno. Gregor je stružil sestavne dele za slušni aparat, jaz pa vijake. Punce so se razdelile vsaka na svoj konec hotela. Maruša je delala na glavni recepciji, Katja je bila na recepciji ob vhodu na bazen, Ana pa je delala v pisarni. Po skoraj devetih urah sva se strojnika vrnila domov, punce pa so naju prehitele. Zvečer smo s p

Danes smo morali obiskati delodajalca. Po jutranjem "ritualu" nas je Dimitrij počakal pred apartmajem in najprej na predstavitev podjetja oz. delodajalcev peljal strojnika, saj je njihovo delovno mesto v Narvi, naše pa v hotelu Meresuu v Narvi-Joesuu, ki je od  apartmaja oddaljen približno 20 minut. V hotelu so nas zaposleni zelo lepo sprejeli. Ena od zaposlenih nam je razkazala hotel, sobe, wellness center, fitnes, bazene in savne ter okolico. Dogovorile smo se, da bomo delale na treh delovnih mestih, ki jih bomo vsak teden zamenjale. Tako se bo vsaka preizkusila  na različnih področjih dela. Po predstavitvi hotela smo z Mitjo šle do morja, ki je v neposredni bližini. Ko smo prišle nazaj, sta nam strojnika povedala, da sta opravila varnost pri delu v ruskem jeziku. Nato so jima razkazali podjetje, ter njuna delovna mesta. Več pa nismo izvedele. Popoldne smo šli na dolg sprehod po Narvi, nato pa na pijačo s profesorico Evo Kristan. Zvečer smo se zabavali v apartmaju. Mere

Zgodaj zjutraj smo se dobili v Postojni iz kjer smo se z rahlo zamudo (profesorica je malo podaljšala noč) odpravili proti letališ ču Brnik, iz kjer smo se z letalom odpravili proti Munchnu. Let je bil umirjen ter prijeten. Žal po pristanku ni bilo časa za krajši ogled mesta, tako da smo se takoj odpravili na vkrcavanje za let Munchen-Tallinn. Tokrat je bilo naše letalo manjše-manj udobno, let pa je bil občutneje daljši, vendar veliko bolj sproščen ter zabaven. Po Estoniji pa smo potovali z vlakom, na začetku je bila na njem velika gneča tako da smo nekaj časa stali. Nato pa smo se le opogumili ter se usedli vsa k na svoj konec. Bolj ko smo se približevali Narvi manj je bilo ljudi na vlaku, tako smo se tudi mi lahko usedli bližje. Čas je tako hitreje minil. Ko smo prispeli v Narvo nas je tam že čakal gospod Karen in nas odpeljal do apartmaja. Dal nam je napotke o praksi in življenju v Narvi. Zvečer smo pripravili večerjo na katero smo povabili tudi profesorico Evo. Večerja je na žalost